Teheran calling
Tako. Prvi dan v Iranu. Težko je opisati vse, kaj se je zgodilo zgolj v nekaj urah. Prva stvar, ki naju je pozdravila ob prihodu iz letala na letališču v Teheranu je bil ogromen LG zaslon in na njem slika Bleda. Letiš štiri ure iz Rima na drugo celino, da te pozdravi slika blejskega otoka. Blejci bodo gotovo ponosni. Naslednja stvar, ki jo izvema je, da kljub temu, da so nama v telefonskem pogovoru zatrjevali, da imajo za naju prosto sobo, to ne drži. Na srečo nama je hotel rezerviral sobo v drugem hotelu. Seveda ob pol dveh zjutraj, je zadnja stvar, ki ti pade na pamet kompliciranje, ampak razmišljaš še samo kako boš ti padel v posteljo. Po nekaj urah spanja pa Teheran v vsem svojem sijaju. Prva stvar, ki drastično vpije, da nisi v Evropi je seveda promet. Ni tako hudo kot v Nepalu, ampak vožnja s taksijem po avtocesti, ki nima narisanih pasov je vseeno svojevrstveno doživetje. Prečkanje ceste deluje po južnoitalijanskem principu. Cesto prečkaš previdno in odločno,