Objave

Prikaz objav, dodanih na junij, 2016

Au revoir Iran

Slika
Tako.  Še zadnji zapis bloga potovanja po Iranu. Zadnji večer pred odhodom sva dobila š zadnje pozitivno presenečenje v Iranu.  Prvi dan v Teheranu, sva na metroju spoznala študenta s katerim sva bila skozi v stiku.  Včeraj zvečer sva ga še obiskala in predstavil nama je tudi svojo družino.  In dobila veliko presenečenje. Ker je pri njih v tradiciji, da gostu nekaj podariš nama je podaril posebno izdajo angleško-arabskega Korana, ter nama nato še plačal taksi do hotela. Verjetno se ti kaj takega lahko zgodi samo v Iranu. Danes zjutraj pa pot domov. Že zgodaj zjutraj sva se odpravila na letališče.  Letališče je eden redkih krajev kjer imaš stika z njihovo policiji.  Preden pristaneš v Teheranu imaš seveda vtisnjeno predstavo iz filmov, da te bo pričakala četa grdogledih bradatih policistov, ki mahajo z kalašniki. Pa je to zelo daleč od resnice.  Večina policistov sploh ni oboroženih in edinokrat ko naju je policist nagovoril, je bilo v Shirazu,  kjer nama je nasmejan zaželel dobrodošl

Teheran drugič

Slika
Za nama je spet nekaj zanimivih dni.  Petek sva še izkoristila dan za ogled Tabriza. Med drugim sva zašla tudi na zelo lep park z umetnim jezerom, na sredini katerega je otoček.  Zelo pravljična scena, vendar na žalost spet nisva imela sreče z vremenom, saj naju je presenetil dež. Ko sva predhodno odšla na železniško postajo, pa sva tam srečala slovensko družino.  Povedala sta nam, da njuna otroka, vsepovsod lepo sprejmejo in jima želijo podarjati slaščice.  Nasploh kaže, da imajo Iranci radi otroke, saj sva bila priča kako je na metroju eden izmed potnikov kupil knjigico, ki jo nekdo prodajal sredi vlaka,  deklici ki je sedela nekaj sedežev vstran in očitno zgolj zato, da jo je razveselil. Iz petka na soboto sva tako z nočnim vlakom odšla v Teheran.  V Teheranu sva spet poiskala isti hotel kot prvič in odšla na ogled. Prva postaja je bil grob Imama Khomeinija, glavna figura revolucije 1979. Tja sva odšla z metrojem. Teheranski metro je super zadeva, ki omogoča da za 20 centov potuj

V kamnitem mestu in toča v Tabrizu

Slika
Včeraj sva prispela še v zadnje mestu v najinem itinerariju. Tabriz.  Tabriz je na severozahodu Irana in je kakšnih dobrih 150km oddaljen od Azajberdžana, Turčije in Iraka. Včeraj sva si vzela čas za ogled tega milijon in pol velikega mesta.  Turistično sicer ni najbolj privlačno, vendar sva kljub temu v hotelu še skupaj z eno slovensko skupino (ki jih sicer še nisva srečala)  in uspela sva najti turistično agencijo, kjer eden izmed zaposlenih govori nekaj besed slovensko. Nekaj let nazaj je namreč Tabriz obiskal celjski nogometni klub in takrat je "slovenec"  en teden skrbel za celjske nogometaše in seveda pobral nekaj izrazov. Preko njih sva si uredila današnji prevoz do slanega jezera, ki leži 100km stran od tromeje s Turčijo in Irakom.  Jezero je tako slano, da če v njega namočiš roke, ti jih popolnoma izsuši. Hkrati pa ima jezero zanimivo rožnato barvo. Od tam pa sva pot nadaljevala do Kandovana.  Kandovan je majhna vasica zgrajena v kamnu.  In očitno zelo priljubljen

Na iranski Koroški

Slika
Včeraj zjutraj sva začela pot iz Qazvina iz Rasht. Na poti pa eno izmed večjih presenečenj v Iranu.  Dež. Lilo je kot iz škafa. Malo sva bila v skrbeh, saj sabo nimamo nič oblačil odpornih na vodo. Najine skrbi so bile odveč, saj ko sva prispela v Rasht, ni bilo več sledu o dežju. Najina naslednja točka je bila vas Masuleh.  V to vas ni javnih prevozov, zato sva se si poiskala taksi in krenila na 60km pot. Kmalu sva ugotovila, da pokrajina spominja na pot iz Maribora na Koroško. Gozdnato,  ruralno in hribovito območje. Največja razlika so bile plantaže čaja ob poti. In potem cilj.  Vas Masuleh. Najbolj znana med iranskimi stopničastimi vasmi, kjer je streha hiše ploščad hiše, ki je naj njo.  Ta vas je priljubljena destilacije domačih iranskih turistov, zato tukaj ni hotelov temveč številni apartmaji. Vas je sicer kar malce skomercializirana.  Vendar ne v evropsko smer, temveč iransko.  Tako so bile tukaj številne stojnice za nakup spominkov in iranske restavracije.  Po nekaj dneh

Na obisku v Alamutu

Slika
Včeraj zvečer sva torej odšla z nočnim busom v Qazvin.  Nočni busi so res top.  Nekaj takega bi potrebovali tudi v Evropi; saj so poceni, udobni in zraven dobiš škatlo piškotkov in sok. Zjutraj ob petih sva prispela v Qazvin, kjer pa je sledil manjši šok.  Qazvin namreč ni ravno redna turistična destinacija, zato tukaj je malokdo govori angleško.  Pa še to zgolj nekaj besed. Ko sma po naključju našla hotel, za katerega se je zbarantal kar najin taksi voznik, sma še prespala dve urci, nato pa organizacija izleta v Alamut. Lonely je glede tega kr skop.  Zato sva se odločila, da najdeva turistično agencijo.  Ko jo najdeva spet naletima na jezikovno bariero. Nekako smo se sporazumeli in poklicali so nama voznika, ki je znal angleško in naju je odpeljal na pot.  Vse skupaj je vožnja dolga preko 200km in poteka preko gorskih poti.  Sprva sva si ogledala enega izmed asasinskih gradov, nato malo gorsko jezerce, nato pa Grand Prize. Sam grad Alamut iz romana Vladimirja Bartola.  Do samega gra

Piknik v Esfehanu

Slika
Dva dni sva še preživela v Esfahanu.  Od vseh mest do sedaj, nama je bil Esfahan najbolj všeč. Najbolj zanimiv je trg v centru, ki je tudi središče dogajanja.  Tam se nahaja tudi palača in dve mošeji iz 16.stoletja. Arhitektura je seveda čudovita. Na žalost sedaj veliko prenavljajo.  Na sploh se zdi, da v Iranu vsepovsod nekaj gradijo in dograjujejo. Denarja za infrastrukturne projekte očitno ne manjka.   V Esfahanu,  na primer,  so sredi gradnje metroja, glavna avenija sicer zaradi gradnje na žalost pride manj do izraza. Ob Ramadanu se Iranci postijo od sončnega vzhoda do zahoda (v teoriji, v praksi na skrivaj jih veliko vedno nekaj zoba ali pa "zbolijo", ker so bolniki upravičeni od posta). Zvečer pa se začnejo zbirati na glavnem trgu, kamor si prinesejo kupe hrane, čaja, žarov, plinskih gorilnikov in sladkarij.  Odločila sva se, da boma tudi midva sledila tradiciji.  Kupila sva si njihov kruh (spominja na veliko palačinko)  in omako.  Skupaj z drugimi sva na trgu nestrp

Iran je lahko tudi nevaren

Slika
Včeraj sma torej prispela v Esfahan.  Prišla sva z nočnim busom nekje ob štirih zjutraj.  Za kakšno dobro uro sma še zadremal na avtobusni postaji in nato s sva s taksijem odšla na lov za hotelom.  Taksist naju je odpeljal do hotela, kjer nama je obljubljal "good hotel for money". In tam sva srečala prvega tečnega Iranca. Nenavadno srečanje, saj je deloval še bolj tuj kot midva.  Vse Irance, ki sma jih do sedaj srečala so namreč nenavadno prijazni.  Še prodajalci preprog te ne napadejo, ampak prvo začnejo s tabo vljuden pogovor in te po nekaj stavkih povabijo v svojo trgovino, kjer si lahko ogledaš kaj prodajajo. Ta hotelir pa je bil očitno izjema, ki je potrjevala pravilo.  Še pretvarjal se je, da hotel nima wi-fija, čeprav mi je moj telefon očitno kazal drugače. Že zgodaj dopoldne sva se nato odpravila na ogled mesta. Nedaleč stran od hotela sva najdla hotel, kjer so bili zaposleni nasmejani in prijazni, cena pa za tretjino nižja.  Seveda sva takoj rezervirala sobo za nas

Gumidefekt sredi puščave

Slika
Tako.  Nazaj v civilizaciji po nekaj dneh. Nazadnje sem se javil iz Shiraza, kamor sva z nočnim busom odšla v Yazd. Tja se prispela že ob 5:00 zjutraj.  Seveda sva izkoristila priložnost in si ogledala brez gneče ali močnega sonca; edina ovira sta bila nekaj kilogramska potovalna nahrbtnika. Posebnost Yazda so veliki hladilni stolpi, ki delujejo na podlagi vetra in posebni podzemni sistem oskrbovanja z vodo. Ob zajtrku sva ugotovila, da bo potreben reorganizacija itinerarija. Zaradi praznika in težav z busom sva že izgubila praktično dva dni, zato sva se odločila, da bova še isti dan odšla v oazo Garmeh. Ob čakanju na avtobus sva si še ogledala muzej qanatov (podzemnega vodnega sistema)  in zooastrski tempelj ognja, kjer naj bi sveti ogenj gorel že nekaj čez 1500let. Zooastrstvo je ena najstarejših religij; Perzijci so ga prakticirali že v času Darejevega napada na Grčijo. Potem pa vožnja na Garmeh.  Priti tja je pustolovščina za sebe.  Prvo 5urna vožnja z lokalnim busom v mesto K

Perzepolis in še malo Shiraza

Slika
Spet sta za nama dva zanimiva dneva.  Včeraj na praznik sva izkoristila dan za ogled mošeje Shahcheragh, kjer je pokopan mlajši brat enega izmed imamov.  Tukaj priznam, da sem prvič občutil strah.  Ob vhodu sva se seveda morala ločiti, ker obstaja ločen vhod za ženske in moške.  Napotili so me na klopco, kjer so me začeli spraševati vprašanja od kod sem, kaj tukaj delam... Po walki-talkiju so nato nekaj sporočili naprej.  V strašil sem se, da sem kaj povedal narobe in boma sedaj padla v težave. Po nekaj minutah pa je prispel nasmejan mednarodni vodič, ki mi je povedal, da je on odgovoren za tuje turiste, da jim razkaže svetišče. Seveda popolnoma brezplačno.  Počutil sem se osramočenega, zaradi mojega napačnega predvidevanja, ki je bilo seveda plod nezavednih predstav, ki jih zahodnjaki nosimo s sabo. Sama mošeja je znotraj veličastna. Notranjost je opremljena z barvnim steklom, stene in strop pa so pokrite z ogledali.  Neverjetno. Ker nama je še včeraj ostalo obilo časa, sva se odl

Iz Teherana v Shiraz

Slika
Včeraj sva dan začela v Nacionalnem muzeju Irana.  Ima kar bogato kolekcijo iz pradavnine (nekje 250.000 let pr.n.št. naprej).  Iran ima zelo bogato in pisano zgodovino, tako da je za vse, ki so mahnjeni na zgodovino ta muzej a must see. Kar nama je še ostalo časa,  sva ga izkoristila za ogled bazarja.  Teheranski bazar je tako gromozanski, da sva v dveh urah, ki  sma jih namenila ogledu, uspela videti samo del, kjer prodajajo preproge in blago. Seveda je pa ostalo dovolj časa za falafel. Nato pa sva krenila na nočni vlak in 14urno vožnjo v Shiraz, tako da sva imela dovolj časa, da si malo ogledujema pokrajino. Na vlaku sva srečala mlad iranski par, oba študenta, ki sta bila na poti domov za praznike (čez nekaj dni se začne Ramadan). Bila sta zelo prijazna, z nama delila sadje in nama plačala večerjo ter naju na koncu zjutraj še povabila na zajtrk in večerno rojstnodnevno zabavo. Iranci so res noro prijazni in hitro dobiš slabo vest, saj jim ne moreš vrniti prijaznosti, razen