Teheran calling


Tako.  Prvi dan v Iranu.  Težko je opisati vse, kaj se je zgodilo zgolj v nekaj urah. 
Prva stvar, ki naju je pozdravila ob prihodu iz letala na letališču v Teheranu je bil ogromen LG zaslon in na njem slika Bleda. Letiš štiri ure iz Rima na drugo celino, da te pozdravi slika blejskega otoka. Blejci bodo gotovo ponosni. 
Naslednja stvar, ki jo izvema je, da kljub temu, da so nama v telefonskem pogovoru zatrjevali, da imajo za naju prosto sobo, to ne drži.  Na srečo nama je hotel rezerviral sobo v drugem hotelu.  Seveda ob pol dveh zjutraj, je zadnja stvar, ki ti pade na pamet kompliciranje, ampak razmišljaš še samo kako boš ti padel v posteljo.  
Po nekaj urah spanja pa Teheran v vsem svojem sijaju.  Prva stvar, ki drastično vpije, da nisi v Evropi je seveda promet. Ni tako hudo kot v Nepalu, ampak vožnja s taksijem po avtocesti, ki nima narisanih pasov je vseeno svojevrstveno doživetje. Prečkanje ceste deluje po južnoitalijanskem principu.  Cesto prečkaš previdno in odločno, in se ne ustavljaš ali tečeš, ker s tem samo zmedeš voznike. 
Iskanje menjalnic je spet svoje doživetje. V Teheranu ni osamljenih trgovin.  Ko najdeš eno trgovino s telefoni, je v isti ulici še vsaj deset trgovin s telefoni.  Isto z menjalnicami. Pričakoval bi, da bo zraven železniške postaje vsaj kakšna menjalnica. Ne.  Nato greš na drugo stran mesta, kjer so na nekaj sto metrih gnete ogromno menjalnic in tipov s kovčki denarja, ki ti na ulici ponujajo slabši menjalni tečaj, kot ga imaš dva metra stran v menjalnici. 
Ko sva menjala denar, sva kupila karto za nočni vlak v Shiraz.  Dve karti za 700km pot, sta bili dobrih 40€, ozi. 1,550,000 Rialov. 
Dan je bil popoln.  Prehodila sva 28km, se peljala z metrojem, pila čaj in džus iz lubenice v študentskem kafiču, si ogledala mošejo ali dve in se sprehodila skozi napol zaprt bazar. 
Kaj torej reči o Teheranu? Ima svoj čar. Posebej  perzijska zapuščina, ki se vidi na vsakem koraku; ter zmes Azije, Perzije, Afrike in Evrope v zgolj nekaj ulicah. In seveda ljudje.  Verjetno sploh ni besed s katerimi bi opisal, kako se potrudijo, da bi ti pomagali ko zmede gledaš arabske pismenke sredi metroja. 
Jutri so torej ogledama še znamenitost ali dve in potem krenema na pot proti Shirazu, kjer naju čaka tudi Perzepolis. 






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tek in borilne veščine

Slika
Za mano sta spet dva tedna pridnega nabiranja kilometrov. Na teden opravim 5 tekov in skupaj naberem nekje med 70 in 75 kilometrov. Poznajo se mi že tudi intervalni treningi, saj se mi hitrost ozi. pace izboljšuje iz tedna v teden. Hitrosti tekačev ponavadi ne merimo v kilometrih na uro, temveč koliko minut potrebujemo na kilometer ozi. pace. Moj pace na dolgih tekih znaša nekje 5:25 (5min in 25 sekund za kilometer), za primerjavo lahko povem, da za pretečen polmaraton v uri in pol potrebujemo pace 4:13. Najboljši maratonci pa imajo pace nekaj čez 3 minute, kar v praksi pomeni, da vseh 42km prešprintajo. Da pa zmanjšamo možnost poškodb med tekom, pa je pomembno, da trening teka dopolnjujemo z ostalimi športi. V mojem primeru je to še trening za moč, športno plezanje in borilna veščina Krav maga.  Krav maga treniram že 4 leta, ravno prejšnji teden pa sem položil modri pas. (Pasovi si sledijo oranžen, zelen, moder, rjav in črni). Krav maga je izraelska borilna veščina, ki je bila za
Preberite več

Zadnjih sedem dni in itinerarij

Slika
Manjka samo še 7 dni do odhoda.  Vikend je minil v znamenju European youth eventa 2016 v Strasbourgu.  Super dogodek in še odštevanje je bilo zaradi obilice dogajanja manj napeto. Ampak čez točno en teden, ob tem času, boma že na letalu iz Benetk v Rim in od tam v Teheran. Znan je tudi že okviren itinerarij. Iz Teherana v Shiraz, od tam v Bam, naslednji je na vrsti Yazd, nato Garmeh, od tam v Isfahan in potem preko Teherana v Alamut. Seveda nič še ni določeno in marsikaj se še lahko spremeni.  Pa vendar. We have a plan. And we are counting down.
Preberite več

Na poti iz centralnega v severni Mjanmar

Slika
Zadnja dva dneva sta minila v reki in na tirih. 23tega sva ob pol šestih začela najino pot iz Bagana v Mandalay po reki Iravadi. Prva stvar, ki sma jo opazila na najini ladji so bili sedeži. Ti so očitno bili iz kakšnega Adrijinega letala. Bili so stari letalski sedeži s slovenskimi navodili. Nenavadno kje na poti vse najdeš košček doma. Pa čeprav gre za stare adrijine sedeže. Namesto pričakovanih 11ur je pot po reki trajala kar 14ur. Je pa to bila dobra priložnost za vsaj približen ogled življenja  ruralnega prebivstva v centralnem delu Mjanmara. Elektriko ima v Mjanmaru samo dobrih 30% prebivalstva, več kot polovica ljudi na podeželju pa živi pod pragom revščine. Smo pa na reki opazili veliko čolnov za iskanje zlata. Mjanmar je zelo bogat z zlatom in dragimi kamni. Letno naj bi jih nakopali za cca. 31 milijard $. Vendar pa se veliko tega bogastva "izgubi", tako da tudi iskalci zlata od svojega plena nimajo veliko. Sva pa na ladji srečala zani
Preberite več