Tek in 8. marec

Za mano spet super športni teden. V petek 10 kilometrov intervalnega teka in v soboto 33,68 kilometrov dolgega teka v 3h07min56s. Dolgi teki so tudi super priložnost za sighstseeing. Včeraj sem tek začel v Štepanjskem naselju, pretekel Golovec, si ''ogledal'' Rudnik, Murgle, Vič, Šiško in nato še Bežigrad in spet Štepanjsko naselje. Za lažjo predstavo je tukaj fotografija. 

Da bi sobota lahko bila še boljša je zvečer sledilo 2 uri plezanja v Plezalnem centru Ljubljana. Prvič sem uspel preplezati visoko steno (cca. 17m) z varovanjem od spodaj, to je oblika plezanja, kjer nismo varovani od zgoraj (top rope), ampak kjer pri plezanju sproti vpenjamo vrv. Super rekreacija in super način sprostitve. 

Ko pogledam nazaj lahko rečem, da je za mano spet odličen teden. 74 kilometrov teka, 2 krat plezanje, en trening borilnih veščin in en trening za moč.

Ker pa je čez nekaj dni 8. marec oziroma Dan žena, sem se odločil, da napišem nekaj besed o maratonu in boju žensk, da lahko na njem nastopajo. V preteklosti je bilo kar nekaj športnih funkcionarjev, kot je danes evropski poslanec Janusz Korwin Mikke (peticijo za njegov odstop lahko podpišete tukaj), ki so bili mnenja, da je maraton za ženske prenaporna dejavnost. Ženske so se maratonov seveda udeleževale, vendar se njihovih rezultatov ni priznavalo, organizatorji pa so jim velikokrat tudi fizično preprečevali nastop na maratonu. Prva ženska, ki so ji priznali nastop na maratonu je bila leta 1918 Marie-Louise Ledru, naslednji priznan čas ženske na maratonu je bil kar 8 let pozneje, leta 1926, ki ga je postavila Violet Piercy na maratonu, kjer sploh ni bila prijavljena, njen čas pa je bil priznan naknadno. Prva ženska, ki je uradno končala maraton v ZDA, je bila leta 1959 Kathrine Switzer. Uradno ga je končala samo zato, ker so organizatorji pri prijavi spregledali, da je ženska in njenega nastopa niso blokirali.

Noben dogodek ne simbolizira boja za enakopravnost žensk v športu tako, kot bostonski maraton leta 1966 in Kathrine Switzer. Kathrine se je na maraton pripravljala dve leti in ob prijavi na maraton leta 1966 v Bostonu, dobila domov pismo, da fizično ni sposobna za nastop na maratonu, ker je ženska. Vseeno se je odločila, da bo nastopila a pod rahlo spremenjenim imenom. Med tekom na maratonu je eden izmed organizatorjev opazil, da je eden izmed tekmovalcev v resnici tekmovalka in jo je želel fizično izločiti iz tekmovanja. Na srečo je ob njej tekel njen takratni fant, ki se je s silo zaletel v organizatorja in ga zbil po tleh. Slika incidenta se je znašla na takratnih ameriških naslovnicah. 

Kathrine Switzer je končala maraton s časom 3h21min in se uvrstila med zgornjo tretjino udeležencev, njen fant pa je maraton končal s strahom, da je med tekom ubil organizatorja. Čeprav so njen nastop naknadno razveljavili, je Kathrine vseeno naredila velik korak za emancipacijo žensk na športnih dogodkih.

Ženskam so nastop na maratonu v ZDA dovolili leta 1972. Poskus fizične odstranitve Kathrine Switzer  iz nastopa na maratonu je ostal kot simbol nesmiselnega omejevanja in podcenjevanja žensk, kot so ga ponekod deležne še danes.

8. marec in Dan žena ni zgolj še en praznik ali dan v letu. Temveč dan, ko se lahko spomnimo boja in žrtvovanj, da so ženske pridobile volilno pravico, pravico do lastnega premoženja in tudi boja za pravico do nastopa žensk na maratonu. In ta boj za žensko enakopravnost, tudi na športnem področju, traja še danes. Če niste prepričani se samo vprašajte, kdaj je bil zadnji nastop ženskih tekmovalk v smučarskih skokih na velikanki v Planici.