V mestu tisočerih templjev

21. januarja sva ob šestih zjutraj, po 10tih urah vožnje, prispela v Bagan z najboljšim avtobusom, kar sem jih do sedaj videl. Gromozanski sedeži, touch screeni z velikim naborom filmov in koce z motivom miki miške, da te ne zebe zaradi klime. Je pa bila kakovost ceste obratno sorazmerna s kakovostjo avtobusa. Na čase smo se peljali (vsaj po občutku) po makadamski cesti.

Je pa Bagan vreden vožnje. Na baganskih planjavah se razprostira več kot 3000 templjev. Na žalost veliko templjev pomeni tudi veliko turistov, tako domačih kot tujih. Večina obiskovalcev spi v Novem Baganu in vasici Nyaung U, kjer v Guest Housu spiva tudi midva. Tukaj se da izposoditi kolo ali električni skuter in se z njim odpeljati do starega Bagana na ogled templjev.

21tega popoldan sva si izposodila kolo in se odpeljala na prvi ogled tempeljev. Najdla sva dovolj visok tempelj in odločila da tam počakava sončni zahod. Isto idejo je imelo še kar nekaj ostalih turistov.

Odločila sva se, da bova na istem templju dočakala še sončni vzhod. 22tega sva se vstala pred šesto, si izposodila električni skuter in odbrzela na 20minutno vožnjo do "najinega" templja. Tam je bilo že vsaj 50 turistov. Sončni vzhod je bil vreden drenjaja in boja za boljšo fotografsko pozicijo. Velika svetleča krogla, ki se počasi dviga nad templje je opravičila pot. 

Razen škrclanja fotoaparatov je bil moteč faktor tudi dim jutranjih daritev, ki jih ob templjih kurijo domačini. Dim sicer pomaga ustvarjati eksotično vzdušje, ampak slabo vpliva na živce ob iskanju "popolne fotke". Posnetek sončnega vzhoda, pa si lahko pogledate na mojem Instagram profilu. 

Popoldan sva se odpravila na pot do Gore Popa. Tja sva odšla z organizirano turo (shame on us, ampak 10.000 kyatov na osebo za 4urni izlet ni pretirano).
Na poti smo si ogledali še palmov nasad in proizvodnjo palmovega žganja in sladkorja.

Na gori Popa pa opicokalipsa. Opice povsod. Na tleh, na ograjah, na strehah, na stopnicah... In ker opice puščajo iztrebke povsod, v budističnih svetiščih pa se je potrebno sezuti si lahko predstavljate rezultate. Po novem ne maram opic.

Po vrnitvi iz gore opic pa super večerja v indijski restavraciji. Lassi, curry ji, tika masala, naan in daal. V velikih količinah.

V hoteli so nama tudi oprali perilo in sva pripravljena za pot naprej. 23tega štartama ob petih zjutraj (22tega ob 23:30 po našem času). Z ladjo bova potovala po reki do Mandelaya, kjer 24tega ob štirih zjutraj krenema z vlakom do Hsipawa.