Iran je lahko tudi nevaren
Včeraj sma torej prispela v Esfahan. Prišla sva z nočnim busom nekje ob štirih zjutraj. Za kakšno dobro uro sma še zadremal na avtobusni postaji in nato s sva s taksijem odšla na lov za hotelom. Taksist naju je odpeljal do hotela, kjer nama je obljubljal "good hotel for money". In tam sva srečala prvega tečnega Iranca. Nenavadno srečanje, saj je deloval še bolj tuj kot midva. Vse Irance, ki sma jih do sedaj srečala so namreč nenavadno prijazni. Še prodajalci preprog te ne napadejo, ampak prvo začnejo s tabo vljuden pogovor in te po nekaj stavkih povabijo v svojo trgovino, kjer si lahko ogledaš kaj prodajajo.
Ta hotelir pa je bil očitno izjema, ki je potrjevala pravilo. Še pretvarjal se je, da hotel nima wi-fija, čeprav mi je moj telefon očitno kazal drugače.
Že zgodaj dopoldne sva se nato odpravila na ogled mesta. Nedaleč stran od hotela sva najdla hotel, kjer so bili zaposleni nasmejani in prijazni, cena pa za tretjino nižja. Seveda sva takoj rezervirala sobo za naslednji dan.
Po sprehodu po mestu pa sva opazila, da so zaradi ramadana vse restavracije zaprte. Po ogledu zelo znanega mostu naju je že zaskrbelo kako bo s hrano.
Na najino (ne)srečo sva najdla odprto restavracijo. In to restavracijo v hotelu s štirimi zvezdicami. Med tem ko sva jedla tradicionalni kebab so naju stregli natakarji v frakih in črnih metuljčkih. Nenavadna izkušnja.
Popoldne sva se odpravila na prečudovit glavni trg, ki je v poznih popoldanskih in večernih urah tudi zbirališče za domačine. Po sončnem zahodu se v času Ramadana začne tam množični piknik, kjer vsi na plano privlečeno litre čaja in mini žare za peko kebaba (seveda iranskega, ne turškega)
Dve Iranki sta nama priporočili lokalni "teahouse". Tam sva si seveda privoščila čaj in šišo.
Do naju je pristopila mlada iranka s svojo mamo in začela pogovor. Dobila sva povabilo na kosilo.
Naslednji dan sva se tako preselila v hostel, poslala kartice (kartice je drugače v Iranu težko najti in tudi njihovo pošiljanje je relativno drago), si ogledala glavno mošejo (ki jo na žalost ravno prenavlajo) in se nato dobila z iranko in njenim očetom.
Odpeljali smo se na njihov vrt, kjer sva spoznala celotno družino.
In tudi temno plat Irana. Pripravljajo namreč super dobro hrano in slaščice, ki ti jih neprestano nalagajo na krožnik. Tako sta bila najini ravni holesterola in krvnega sladkorja v resni nevarnosti.
Vse je bilo izjemno dobro in vsi izjemno prijazni. Tam sva preživela kar nekaj zelo prijetnih ur. Dnevi kot so današnji so eden izmed glavnih razlogov, zakaj se splača backpackat.
S tem dnem sva prišla skoraj do polovice najinega potovanja. Do sedaj lahko rečem samo, da sma na potovanju v najbolj gostoljubni državi sveta.
Ta hotelir pa je bil očitno izjema, ki je potrjevala pravilo. Še pretvarjal se je, da hotel nima wi-fija, čeprav mi je moj telefon očitno kazal drugače.
Že zgodaj dopoldne sva se nato odpravila na ogled mesta. Nedaleč stran od hotela sva najdla hotel, kjer so bili zaposleni nasmejani in prijazni, cena pa za tretjino nižja. Seveda sva takoj rezervirala sobo za naslednji dan.
Po sprehodu po mestu pa sva opazila, da so zaradi ramadana vse restavracije zaprte. Po ogledu zelo znanega mostu naju je že zaskrbelo kako bo s hrano.
Na najino (ne)srečo sva najdla odprto restavracijo. In to restavracijo v hotelu s štirimi zvezdicami. Med tem ko sva jedla tradicionalni kebab so naju stregli natakarji v frakih in črnih metuljčkih. Nenavadna izkušnja.
Popoldne sva se odpravila na prečudovit glavni trg, ki je v poznih popoldanskih in večernih urah tudi zbirališče za domačine. Po sončnem zahodu se v času Ramadana začne tam množični piknik, kjer vsi na plano privlečeno litre čaja in mini žare za peko kebaba (seveda iranskega, ne turškega)
Dve Iranki sta nama priporočili lokalni "teahouse". Tam sva si seveda privoščila čaj in šišo.
Do naju je pristopila mlada iranka s svojo mamo in začela pogovor. Dobila sva povabilo na kosilo.
Naslednji dan sva se tako preselila v hostel, poslala kartice (kartice je drugače v Iranu težko najti in tudi njihovo pošiljanje je relativno drago), si ogledala glavno mošejo (ki jo na žalost ravno prenavlajo) in se nato dobila z iranko in njenim očetom.
Odpeljali smo se na njihov vrt, kjer sva spoznala celotno družino.
In tudi temno plat Irana. Pripravljajo namreč super dobro hrano in slaščice, ki ti jih neprestano nalagajo na krožnik. Tako sta bila najini ravni holesterola in krvnega sladkorja v resni nevarnosti.
Vse je bilo izjemno dobro in vsi izjemno prijazni. Tam sva preživela kar nekaj zelo prijetnih ur. Dnevi kot so današnji so eden izmed glavnih razlogov, zakaj se splača backpackat.
S tem dnem sva prišla skoraj do polovice najinega potovanja. Do sedaj lahko rečem samo, da sma na potovanju v najbolj gostoljubni državi sveta.
Komentarji
Objavite komentar