Gumidefekt sredi puščave
Tako. Nazaj v civilizaciji po nekaj dneh.
Nazadnje sem se javil iz Shiraza, kamor sva z nočnim busom odšla v Yazd.
Tja se prispela že ob 5:00 zjutraj. Seveda sva izkoristila priložnost in si ogledala brez gneče ali močnega sonca; edina ovira sta bila nekaj kilogramska potovalna nahrbtnika. Posebnost Yazda so veliki hladilni stolpi, ki delujejo na podlagi vetra in posebni podzemni sistem oskrbovanja z vodo.
Ob zajtrku sva ugotovila, da bo potreben reorganizacija itinerarija. Zaradi praznika in težav z busom sva že izgubila praktično dva dni, zato sva se odločila, da bova še isti dan odšla v oazo Garmeh.
Ob čakanju na avtobus sva si še ogledala muzej qanatov (podzemnega vodnega sistema) in zooastrski tempelj ognja, kjer naj bi sveti ogenj gorel že nekaj čez 1500let. Zooastrstvo je ena najstarejših religij; Perzijci so ga prakticirali že v času Darejevega napada na Grčijo.
Potem pa vožnja na Garmeh. Priti tja je pustolovščina za sebe. Prvo 5urna vožnja z lokalnim busom v mesto Khur. In od tam še pol ure vožnje z avtomobilom do oaze. Garmeh, kar v farsiju pomeni vroče, je oaza kot iz sanj. Palme, izvir in grad star več kot tisoč let.
V Garmehu sva ostala dva dni pri družini, ki ponuja domača prenočišča. Kljub priljubljenosti, sva bila tam zunaj sezone, in sva bila v celem kraju edina zunanja obiskovalca. Seveda brez dostopa do interneta ali telefonskega signala. Garmeh je tako majhen in oddaljen, da ga ni zaznala niti aplikacija Here maps.
Drugi dan v Garmehu, sva se odločila, da obiščeva peščene sipine v kraju Mesr, ki so oddaljene 80km. Gostitelj nama je uredil prevoz do sipin, kjer sva se tudi lahko preizkusila v jezdenju kamel.
Med vračanjem pa nas je doletel gumidefekt sredi puščave. Tema nočnih mor. Ampak smo z voznikom gumo hitro zamenjali in vožnja se je lahko nadaljevala.
Bivanje v Garmehu je bilo prijetno. Lokalna tradicionalna hrana, litri čaja, 40°C brez klime in nepozabni sončni vzhod v puščavi.
Minilo je že 8 dni, najinega bivanja v Iranu, kar je več kot tretjina. Zato sem naredil nekaj izračunov. Prepotovala sva že več kot 2750k in prehodila 106km. Tudi poraba budžeta je znotraj načrtovane. Do sedaj vse super. Prihaja sicer nova preizkušnja. In to je Ramadan. Mesec v katerem muslimani od sončnega vzhoda do sončnega zahoda ne jedo in ne pijejo. Bova videla kako bo.
Včeraj ponoči sma tako odšla z nočnim busom iz Khura v Esfahan. Kjer sva prvič srečala tečnega Iranca. Ampak o tem v naslednjem blogu.
Nazadnje sem se javil iz Shiraza, kamor sva z nočnim busom odšla v Yazd.
Tja se prispela že ob 5:00 zjutraj. Seveda sva izkoristila priložnost in si ogledala brez gneče ali močnega sonca; edina ovira sta bila nekaj kilogramska potovalna nahrbtnika. Posebnost Yazda so veliki hladilni stolpi, ki delujejo na podlagi vetra in posebni podzemni sistem oskrbovanja z vodo.
Ob zajtrku sva ugotovila, da bo potreben reorganizacija itinerarija. Zaradi praznika in težav z busom sva že izgubila praktično dva dni, zato sva se odločila, da bova še isti dan odšla v oazo Garmeh.
Ob čakanju na avtobus sva si še ogledala muzej qanatov (podzemnega vodnega sistema) in zooastrski tempelj ognja, kjer naj bi sveti ogenj gorel že nekaj čez 1500let. Zooastrstvo je ena najstarejših religij; Perzijci so ga prakticirali že v času Darejevega napada na Grčijo.
Potem pa vožnja na Garmeh. Priti tja je pustolovščina za sebe. Prvo 5urna vožnja z lokalnim busom v mesto Khur. In od tam še pol ure vožnje z avtomobilom do oaze. Garmeh, kar v farsiju pomeni vroče, je oaza kot iz sanj. Palme, izvir in grad star več kot tisoč let.
V Garmehu sva ostala dva dni pri družini, ki ponuja domača prenočišča. Kljub priljubljenosti, sva bila tam zunaj sezone, in sva bila v celem kraju edina zunanja obiskovalca. Seveda brez dostopa do interneta ali telefonskega signala. Garmeh je tako majhen in oddaljen, da ga ni zaznala niti aplikacija Here maps.
Drugi dan v Garmehu, sva se odločila, da obiščeva peščene sipine v kraju Mesr, ki so oddaljene 80km. Gostitelj nama je uredil prevoz do sipin, kjer sva se tudi lahko preizkusila v jezdenju kamel.
Med vračanjem pa nas je doletel gumidefekt sredi puščave. Tema nočnih mor. Ampak smo z voznikom gumo hitro zamenjali in vožnja se je lahko nadaljevala.
Bivanje v Garmehu je bilo prijetno. Lokalna tradicionalna hrana, litri čaja, 40°C brez klime in nepozabni sončni vzhod v puščavi.
Minilo je že 8 dni, najinega bivanja v Iranu, kar je več kot tretjina. Zato sem naredil nekaj izračunov. Prepotovala sva že več kot 2750k in prehodila 106km. Tudi poraba budžeta je znotraj načrtovane. Do sedaj vse super. Prihaja sicer nova preizkušnja. In to je Ramadan. Mesec v katerem muslimani od sončnega vzhoda do sončnega zahoda ne jedo in ne pijejo. Bova videla kako bo.
Včeraj ponoči sma tako odšla z nočnim busom iz Khura v Esfahan. Kjer sva prvič srečala tečnega Iranca. Ampak o tem v naslednjem blogu.
Komentarji
Objavite komentar