V kamnitem mestu in toča v Tabrizu
Včeraj sva prispela še v zadnje mestu v najinem itinerariju. Tabriz. Tabriz je na severozahodu Irana in je kakšnih dobrih 150km oddaljen od Azajberdžana, Turčije in Iraka.
Včeraj sva si vzela čas za ogled tega milijon in pol velikega mesta. Turistično sicer ni najbolj privlačno, vendar sva kljub temu v hotelu še skupaj z eno slovensko skupino (ki jih sicer še nisva srečala) in uspela sva najti turistično agencijo, kjer eden izmed zaposlenih govori nekaj besed slovensko. Nekaj let nazaj je namreč Tabriz obiskal celjski nogometni klub in takrat je "slovenec" en teden skrbel za celjske nogometaše in seveda pobral nekaj izrazov.
Preko njih sva si uredila današnji prevoz do slanega jezera, ki leži 100km stran od tromeje s Turčijo in Irakom. Jezero je tako slano, da če v njega namočiš roke, ti jih popolnoma izsuši. Hkrati pa ima jezero zanimivo rožnato barvo.
Od tam pa sva pot nadaljevala do Kandovana. Kandovan je majhna vasica zgrajena v kamnu. In očitno zelo priljubljena pri domačih turistih saj je skomercializirana. In to izjemno. Skoraj vsaka skalna hiša je namreč že trgovina. In skoraj vsak vaščan ti želi nekaj prodati. Škoda. Saj brez turbokapitalistične izkušnje bi vasica bila zelo lepa. Sva pa tukaj uspela poskusiti Dizi.
Dizi je tradicionalna iranska jed z zanimivim načinom uživanja. V preteklosti je to bila namreč jed revnih. Dizi je nekaj med enolončnico in bogračom. V posodico si natrgaš kruh in ga preliješ z vodo iz dizajn. Tisto kar je ostalo (fižol, leča, krompir, paradižnik, meso..) pa speštaš s posebnim priloženim batom in poješ.
Po prihodu nazaj v Tabriz pa presenečenje. Nevihta s točo. Očitno tudi to poznajo v Iranu.
Najino izlet v Perzijo se tako počasi izteka. Tukaj sva še samo tri dni. Jutri še dan za spoznavanje Tabriza in zvečer v Teheran. Tokrat Teheran ne bo prihodno, temveč odhodno mesto.
Včeraj sva si vzela čas za ogled tega milijon in pol velikega mesta. Turistično sicer ni najbolj privlačno, vendar sva kljub temu v hotelu še skupaj z eno slovensko skupino (ki jih sicer še nisva srečala) in uspela sva najti turistično agencijo, kjer eden izmed zaposlenih govori nekaj besed slovensko. Nekaj let nazaj je namreč Tabriz obiskal celjski nogometni klub in takrat je "slovenec" en teden skrbel za celjske nogometaše in seveda pobral nekaj izrazov.
Preko njih sva si uredila današnji prevoz do slanega jezera, ki leži 100km stran od tromeje s Turčijo in Irakom. Jezero je tako slano, da če v njega namočiš roke, ti jih popolnoma izsuši. Hkrati pa ima jezero zanimivo rožnato barvo.
Od tam pa sva pot nadaljevala do Kandovana. Kandovan je majhna vasica zgrajena v kamnu. In očitno zelo priljubljena pri domačih turistih saj je skomercializirana. In to izjemno. Skoraj vsaka skalna hiša je namreč že trgovina. In skoraj vsak vaščan ti želi nekaj prodati. Škoda. Saj brez turbokapitalistične izkušnje bi vasica bila zelo lepa. Sva pa tukaj uspela poskusiti Dizi.
Dizi je tradicionalna iranska jed z zanimivim načinom uživanja. V preteklosti je to bila namreč jed revnih. Dizi je nekaj med enolončnico in bogračom. V posodico si natrgaš kruh in ga preliješ z vodo iz dizajn. Tisto kar je ostalo (fižol, leča, krompir, paradižnik, meso..) pa speštaš s posebnim priloženim batom in poješ.
Po prihodu nazaj v Tabriz pa presenečenje. Nevihta s točo. Očitno tudi to poznajo v Iranu.
Najino izlet v Perzijo se tako počasi izteka. Tukaj sva še samo tri dni. Jutri še dan za spoznavanje Tabriza in zvečer v Teheran. Tokrat Teheran ne bo prihodno, temveč odhodno mesto.
Komentarji
Objavite komentar