Na obisku v Alamutu
Včeraj zvečer sva torej odšla z nočnim busom v Qazvin. Nočni busi so res top. Nekaj takega bi potrebovali tudi v Evropi; saj so poceni, udobni in zraven dobiš škatlo piškotkov in sok.
Zjutraj ob petih sva prispela v Qazvin, kjer pa je sledil manjši šok. Qazvin namreč ni ravno redna turistična destinacija, zato tukaj je malokdo govori angleško. Pa še to zgolj nekaj besed.
Ko sma po naključju našla hotel, za katerega se je zbarantal kar najin taksi voznik, sma še prespala dve urci, nato pa organizacija izleta v Alamut. Lonely je glede tega kr skop. Zato sva se odločila, da najdeva turistično agencijo. Ko jo najdeva spet naletima na jezikovno bariero. Nekako smo se sporazumeli in poklicali so nama voznika, ki je znal angleško in naju je odpeljal na pot. Vse skupaj je vožnja dolga preko 200km in poteka preko gorskih poti. Sprva sva si ogledala enega izmed asasinskih gradov, nato malo gorsko jezerce, nato pa Grand Prize. Sam grad Alamut iz romana Vladimirja Bartola. Do samega gradu vodi nešteto stopnic, zgoraj pa čudovit razgled. Grad je tudi danes še vedno velik, na eni strani pa razgled na češnjeve vrtove. Vsak, ki je prebral Bartoljevega Alamuta, bi mu domišljija seveda delala na polno.
Potem pa vožnja nazaj v Qazvin in organizacija jutrišnje poti v Rasht, ki je točka za vas Masuleh. Spet jezikovna bariero. Odidema na avtobusno postajo in tam s pomočjo mini slovarčka uredima jutrišnjo pot. Mini slovarček nama je že velikokrat olajšal življenje.
In potem večerja. Kupila sva si juho značilno za Qazvin (bila je kot sladka juha iz moke s cimetom in korenčkom, ki bi pa prav tako lahko bil tudi meso; juha je bila pravzaprav kar dobra), brezalkoholno vino in iranske slaščice. Iranci imajo izjemno dobre slaščice, ki pa večinoma vse bazirajo na ogromnih količinah sladkorja in medu. Najino gostijo sva uživa v hotelu ob gledanju njihovih poročil. Top novica: evropsko nogometno prvenstvo (ki ga predvajajo vsepovsod v Iranu).
Ne morem verjetni, da sva v Iranu že dva tedna. 2 down, 1 to go.
Zjutraj ob petih sva prispela v Qazvin, kjer pa je sledil manjši šok. Qazvin namreč ni ravno redna turistična destinacija, zato tukaj je malokdo govori angleško. Pa še to zgolj nekaj besed.
Ko sma po naključju našla hotel, za katerega se je zbarantal kar najin taksi voznik, sma še prespala dve urci, nato pa organizacija izleta v Alamut. Lonely je glede tega kr skop. Zato sva se odločila, da najdeva turistično agencijo. Ko jo najdeva spet naletima na jezikovno bariero. Nekako smo se sporazumeli in poklicali so nama voznika, ki je znal angleško in naju je odpeljal na pot. Vse skupaj je vožnja dolga preko 200km in poteka preko gorskih poti. Sprva sva si ogledala enega izmed asasinskih gradov, nato malo gorsko jezerce, nato pa Grand Prize. Sam grad Alamut iz romana Vladimirja Bartola. Do samega gradu vodi nešteto stopnic, zgoraj pa čudovit razgled. Grad je tudi danes še vedno velik, na eni strani pa razgled na češnjeve vrtove. Vsak, ki je prebral Bartoljevega Alamuta, bi mu domišljija seveda delala na polno.
Potem pa vožnja nazaj v Qazvin in organizacija jutrišnje poti v Rasht, ki je točka za vas Masuleh. Spet jezikovna bariero. Odidema na avtobusno postajo in tam s pomočjo mini slovarčka uredima jutrišnjo pot. Mini slovarček nama je že velikokrat olajšal življenje.
In potem večerja. Kupila sva si juho značilno za Qazvin (bila je kot sladka juha iz moke s cimetom in korenčkom, ki bi pa prav tako lahko bil tudi meso; juha je bila pravzaprav kar dobra), brezalkoholno vino in iranske slaščice. Iranci imajo izjemno dobre slaščice, ki pa večinoma vse bazirajo na ogromnih količinah sladkorja in medu. Najino gostijo sva uživa v hotelu ob gledanju njihovih poročil. Top novica: evropsko nogometno prvenstvo (ki ga predvajajo vsepovsod v Iranu).
Ne morem verjetni, da sva v Iranu že dva tedna. 2 down, 1 to go.
Komentarji
Objavite komentar