Au revoir Iran
Tako. Še zadnji zapis bloga potovanja po Iranu.
Zadnji večer pred odhodom sva dobila š zadnje pozitivno presenečenje v Iranu. Prvi dan v Teheranu, sva na metroju spoznala študenta s katerim sva bila skozi v stiku. Včeraj zvečer sva ga še obiskala in predstavil nama je tudi svojo družino. In dobila veliko presenečenje. Ker je pri njih v tradiciji, da gostu nekaj podariš nama je podaril posebno izdajo angleško-arabskega Korana, ter nama nato še plačal taksi do hotela. Verjetno se ti kaj takega lahko zgodi samo v Iranu.
Danes zjutraj pa pot domov. Že zgodaj zjutraj sva se odpravila na letališče. Letališče je eden redkih krajev kjer imaš stika z njihovo policiji. Preden pristaneš v Teheranu imaš seveda vtisnjeno predstavo iz filmov, da te bo pričakala četa grdogledih bradatih policistov, ki mahajo z kalašniki. Pa je to zelo daleč od resnice. Večina policistov sploh ni oboroženih in edinokrat ko naju je policist nagovoril, je bilo v Shirazu, kjer nama je nasmejan zaželel dobrodošlico. Tudi večina Irancev ne nosi brad, pa še tisti ki jih so velikokrat hipsterji. Še eden izmed stereotipov o Iranu, ki ne drži.
Opazila sva tudi, da kakor hitro iranke stopijo na letalo, takoj slečejo rute. Tudi večina ljudi, ki sva jih spoznala, so nam podobni bolj kot bi si mislili. Všeč so jim nemški avtomobili, radi bi potovali, se izobraževali in marsikdo bi se tudi odselil v Evropo in ZDA. Tudi vse zahodne pijače imajo tam svojo kopijo. Preden so začeli v Iranu polniti Coca Colo, je tam že obstaja Zam Zam Cola. Tudi burgerji in pizze so na vsakem koraku.
In nato pristanek v Parizu. Iz sončnih 36° sva pristala na deževnih 17. Slaba dobrodošlica za staro celino.
Pa vendar. Na koncu lahko rečem, da je bilo potovanje v Iran super izkušnja, ki jo priporočam vsem. In tudi sam se bom tja še zagotovo vrnil. In to čimprej, preden pride tja množični turizem.
In s koncem potovanje je konec tudi bloga.
Over&out.
Zadnji večer pred odhodom sva dobila š zadnje pozitivno presenečenje v Iranu. Prvi dan v Teheranu, sva na metroju spoznala študenta s katerim sva bila skozi v stiku. Včeraj zvečer sva ga še obiskala in predstavil nama je tudi svojo družino. In dobila veliko presenečenje. Ker je pri njih v tradiciji, da gostu nekaj podariš nama je podaril posebno izdajo angleško-arabskega Korana, ter nama nato še plačal taksi do hotela. Verjetno se ti kaj takega lahko zgodi samo v Iranu.
Danes zjutraj pa pot domov. Že zgodaj zjutraj sva se odpravila na letališče. Letališče je eden redkih krajev kjer imaš stika z njihovo policiji. Preden pristaneš v Teheranu imaš seveda vtisnjeno predstavo iz filmov, da te bo pričakala četa grdogledih bradatih policistov, ki mahajo z kalašniki. Pa je to zelo daleč od resnice. Večina policistov sploh ni oboroženih in edinokrat ko naju je policist nagovoril, je bilo v Shirazu, kjer nama je nasmejan zaželel dobrodošlico. Tudi večina Irancev ne nosi brad, pa še tisti ki jih so velikokrat hipsterji. Še eden izmed stereotipov o Iranu, ki ne drži.
Opazila sva tudi, da kakor hitro iranke stopijo na letalo, takoj slečejo rute. Tudi večina ljudi, ki sva jih spoznala, so nam podobni bolj kot bi si mislili. Všeč so jim nemški avtomobili, radi bi potovali, se izobraževali in marsikdo bi se tudi odselil v Evropo in ZDA. Tudi vse zahodne pijače imajo tam svojo kopijo. Preden so začeli v Iranu polniti Coca Colo, je tam že obstaja Zam Zam Cola. Tudi burgerji in pizze so na vsakem koraku.
In nato pristanek v Parizu. Iz sončnih 36° sva pristala na deževnih 17. Slaba dobrodošlica za staro celino.
Pa vendar. Na koncu lahko rečem, da je bilo potovanje v Iran super izkušnja, ki jo priporočam vsem. In tudi sam se bom tja še zagotovo vrnil. In to čimprej, preden pride tja množični turizem.
In s koncem potovanje je konec tudi bloga.
Over&out.
Komentarji
Objavite komentar